ŽENEVA – V senci 61. zasedanja Sveta ZN za človekove pravice je 12. marca v Ženevi potekal pomemben spremljevalni dogodek z naslovom »Človekove pravice v Belorusiji«. Razprava je bila osredotočena na dramatično poslabšanje položaja političnih zapornikov v beloruskih zaporih in vprašanje mednarodne odgovornosti režima v Minsku.
Dogodek je združil ključne glasove beloruske opozicije in mednarodne pravne strokovnjake v času, ko represija v državi ne kaže znakov popuščanja.
Nobelov nagrajenec Bjaljacki kot simbol upora
Posebno težo dogodku je dala prisotnost Aleša Bjaljackega, Nobelovega nagrajenca za mir in predsednika centra za človekove pravice Vjasna. Bjaljacki, ki je bil pred kratkim izpuščen iz zapora, je s svojo udeležbo postal živ opomin mednarodni skupnosti na visoko ceno, ki jo Belorusi plačujejo za boj za svobodo in temeljne pravice.
Poleg njega so v razpravi sodelovali še:
- Leonid Morozov, pravni svetovalec voditeljice demokratične Belorusije Svetlane Tihanovske;
- Andrea Huber, vodja Mednarodne platforme za odgovornost Belorusije (IAPB);
- Karina Moskalenko, neodvisna strokovnjakinja ZN za Belorusijo.
Tihanovska: »Politični zaporniki ne smejo biti valuta za trgovanje«
Istega dne je udeležence Sveta ZN za človekove pravice nagovorila tudi Svetlana Tihanovska. V svojem govoru je bila neomajna: pozvala je k izpustitvi vseh političnih zapornikov brez izjem, nadaljevanju mednarodnega pritiska na režim Aleksandra Lukašenka ter vzpostavitvi mehanizmov za pravno odgovornost tistih, ki izvajajo represijo.
Pravni svetovalec Leonid Morozov je ostro obsodil poskuse režima, da bi izpustitve zapornikov prikazal kot humanitarno gesto.
»Ko režim zahteva hvaležnost za izpustitev ljudi, ki jih je sam nezakonito zaprl, je to podobno zahtevi po aplavzu ugrabitelju, ker je vrnil talce,« je dejal Morozov. »Ljudje nikoli ne bi smeli biti predmet trgovine ali diplomatska valuta. Edini pravi humanitarni korak je izpustitev vseh političnih zapornikov ob sočasnem prenehanju represije.«
Mednarodna odgovornost in prihodnost
Andrea Huber in Karina Moskalenko sta izpostavili pomen zbiranja dokazov o kršitvah človekovih pravic, ki bi kasneje služili v sodnih procesih pred mednarodnimi tribunali. Razpravljavci so se strinjali, da brez zunanjega pritiska in jasnih zahtev po pravičnosti režim ne bo ustavil sistematičnega zatiranja civilne družbe.
Organizatorji dogodka, med katerimi je bil tudi Inštitut za človekove pravice pod vodstvom Emina Gusejnova, so poudarili, da Belorusija ne sme izginiti z radarja svetovne javnosti, kljub številnim drugim krizam po svetu.
