V zadnjih tednih se Belorusi, ki so zaradi političnega pregona zbežali v države Evropske unije, soočajo z novo, psihološko sprevrženo kampanjo režima Aleksandra Lukašenka. Beloruske tajne službe (KGB) so začele sistematično nagovarjati aktiviste prek družbenih omrežij, pri čemer uporabljajo taktiko »korenčka in palice« – ponujajo jim varno vrnitev domov v zameno za izdajo soborcev.
Zadnja tarča teh pritiskov je bila Anastasija Vasilčuk, aktivistka priznane človekoljubne organizacije Viasna. Preko aplikacije Instagram je prejela sporočilo z neznanega profila, ki ji je ponujalo »vzajemno koristno sodelovanje«. Sporočilo je bilo neposredno: če bi Anastasija privolila v delo za režim, bi ji oblasti omogočile vrnitev v Belorusijo brez strahu pred zaporom. Vendar pa se za temi ponudbami skriva temačno opozorilo. Agentje v svojih sporočilih kot »uspešen zgled« takšnega dogovora navajajo primer Anželike Melnikave.
Anželika Melnikava, nekdanja tiskovna predstavnica opozicijskega Koalicijskega sveta, je v skrivnostnih okoliščinah izginila marca 2025. Od takrat o njenem bivališču ali zdravstvenem stanju ni nobenih preverjenih informacij. Dejstvo, da tajne službe njeno ime danes uporabljajo kot orodje za novačenje, med izseljenci sproža upravičen preplah. Za opazovalce na jugu Evrope, ki so morda manj seznanjeni z metodami zadnje evropske diktature, gre za jasen primer državnega terorizma. Režim ne uporablja le fizične sile znotraj svojih meja, temveč poskuša z zlorabo tehnologije in psihološkim ustrahovanjem doseči ljudi, ki so si v tujini poiskali varno zavetje.
Cilj teh sporočil ni le pridobivanje informatorjev, temveč predvsem širjenje paranoje. Režim želi doseči, da bi se aktivisti v tujini začeli spraševati, kdo med njimi je morda popustil pod pritiski in začel sodelovati s tajno policijo. S tem ko omenjajo »primer Melnikava«, jasno sporočajo, da lahko dosežejo kogar koli, edina pot domov pa da vodi preko njih. Organizacija Viasna, katere ustanovitelj Aleš Bjaljacki v Belorusiji prestaja desetletno zaporno kazen, poziva vse izseljence k skrajni previdnosti. Takšna sporočila so nevaren poskus manipulacije, ki se za tiste, ki nasedejo, običajno konča s prisilnim priznanjem na državni televiziji ali dolgotrajno zaporno kazenjo ob vrnitvi.
Belorusija tako znova dokazuje, da se meja med vojno na bojiščih in vojno proti lastnim državljanom v digitalni dobi vse bolj briše. Za tiste, ki so si v Evropski uniji zgradili novo življenje, Instagramov nabiralnik ni več le prostor za prijateljske klepete, temveč postaja prvo bojišče v boju za njihovo svobodo in integriteto. To dejanje tajnih služb potrjuje, da se represivni aparat ne ustavi na državnih mejah, ampak s pomočjo digitalnih orodij vdira v zasebnost posameznikov po vsem svetu.
