Po večletnem preganjanju v Rusiji sta Aleksej Moskalev in njegova hči Maša prispela v Pariz s humanitarnima vizumoma, ki jima ju je izdala Francija. Za družino, katere ime je postalo simbol represije nad nasprotniki vojne proti Ukrajini, ta odhod pomeni veliko več kot navadno selitev: prvič po dolgem času sta dobila priložnost, da živita brez nenehnega strahu pred policijo, novimi obtožbami in pritiskom oblasti.
Zgodba družine Moskalev je pritegnila pozornost že leta 2022, ko je Maša, takrat učenka šestega razreda, pri pouku narisala protivojno risbo z napisoma »Ne vojni« in »Slava Ukrajini«. Po prijavi iz šole se ruske oblasti niso ustavile le pri pritisku na otroka. Proti njenemu očetu Alekseju so sprožile postopek zaradi »diskreditacije vojske«, pozneje pa je bil obsojen na dve leti kazenske kolonije. Mašo so medtem ločili od očeta, jo najprej namestili v sprejemni center, nato pa zaupali materi, s katero prej ni živela.
Po izpustitvi iz zapora se je Aleksej znova združil s hčerjo in skupaj sta se preselila v Armenijo. Toda tudi takrat se njuno preganjanje ni končalo. Po njegovih besedah so ruske oblasti skušale izvedeti, kje živita, zanimali so jih Mašina telefonska številka in novi naslov, dodatno tveganje pa je predstavljal tudi njen kanal na Telegramu s protivojnimi objavami. Obstajal je resen strah, da bi tudi proti njej lahko sprožili postopek zaradi »diskreditacije vojske«.
Moskalev je najprej poskušal dobiti humanitarni vizum Nemčije, vendar brez uspeha. Kot je povedal za DW, se je družina po mesecih čakanja v začetku leta 2026 odločila obrniti na Francijo. Odgovor je prišel hitro: konec januarja so vložili prošnjo, 25. februarja so ju povabili na francosko veleposlaništvo v Armeniji, 10. marca sta prejela vizuma, že 11. marca pa odpotovala v Pariz.
V intervjuju po prihodu je Aleksej povedal, da do zadnjega trenutka ni bil prepričan, da jima bo uspelo zapustiti tretjo državo, v kateri sta več kot leto dni čakala na odločitev. Še posebej ga je skrbela možnost, da bi se represija razširila tudi na Mašo. Francija jima tako ni postala le zatočišče, ampak morda tudi zadnja priložnost za nov začetek.
Pred njima so zdaj novi izzivi: prilagajanje, šolanje, učenje jezika in poskus vrnitve v normalno življenje. Maša, ki se je več kot leto dni šolala predvsem samostojno in na daljavo, pravi, da ji manjkajo šola, vrstniki in vsakdan. V Parizu bi to lahko končno spet postalo mogoče.
