Nova preiskava ruskega preiskovalnega portala The Insider, neodvisnega medija ruskih novinarjev v izgnanstvu, je ponudila doslej najpodrobnejši vpogled v Center 795 — novo, izjemno skrivnostno rusko strukturo, povezano s sabotažami, ugrabitvami in političnimi umori v tujini. V središču zgodbe je primer enega od njegovih operativcev, ki je po navedbah tega medija padel zaradi napake, ki deluje skoraj komično: ker je s svojim srbskim »sodelavcem« komuniciral prek Google Prevajalnika.
Po preiskavi naj bi ruski operativec Denis Alimov za posamezne naloge v Evropi uporabljal mrežo ljudi z Balkana. Kot njegov ključni sodelavec se omenja Darko Đurović, Srb, ki živi v Združenih državah in ga ameriške oblasti v tem primeru obravnavajo kot domnevnega plačanega morilca. Med Alimovimi stiki s srbsko govorečega območja se omenjata tudi Davor Savičić in Dejan Berić, oba znana po povezavah z novačenjem borcev za rusko stran v vojni proti Ukrajini.
Težava je bila v tem, da Alimov in Đurović nista imela skupnega jezika za varno operativno komunikacijo. Namesto varnejše rešitve sta posegla po Google Prevajalniku. Tako so po navedbah The Insiderja sporočila, ki sta jih pošiljala prek šifriranih aplikacij, končala v berljivi obliki na strežnikih ameriškega tehnološkega podjetja, do katerih so preiskovalci pozneje lahko dostopali na podlagi sodnega naloga. Prav te prevajalske sledi so po istem viru postale eden ključnih elementov primera proti Alimovu, ki je zdaj v Kolumbiji in čaka na izročitev Združenim državam.
Za to skoraj farsično epizodo pa se skriva precej resnejša zgodba. The Insider trdi, da je bil Alimov del povsem nove, izjemno zaprte ruske enote, znane kot Center 795 oziroma vojaška enota 75127. Ta struktura naj bi bila po teh navedbah ustanovljena po začetku obsežne invazije na Ukrajino, ko so ruske službe potrebovale nove zmogljivosti za sabotaže, ugrabitve in likvidacije v tujini.
Za razliko od že kompromitiranih operativnih mrež naj bi bil Center 795 zasnovan kot »čista« in povsem avtonomna alternativa — nekakšna vojska znotraj vojske, neposredno vezana na vrh generalštaba. Po preiskavi v njegovo sestavo niso vstopili le ljudje iz vojaške obveščevalne službe, temveč tudi kader iz najbolj elitne protiteroristične enote FSB, znane kot »Alfa«. Na čelu centra naj bi bil Denis Fisenko, nekdanji pripadnik te enote.
Posebej zanimivo je, da naj bi bil center po objavljenih podatkih nameščen na območju, povezanem s podjetjema »Kalašnikov« in »Rosteh«. Med ključnimi pokrovitelji projekta se omenjata Sergej Čemezov, dolgoletni Putinov sodelavec in vodja državnega konglomerata »Rosteh«, ter Andrej Bokarev, milijarder, tesno povezan z oblastjo in posli v vojaški industriji. Po tej logiki zgodba o Centru 795 ni le zgodba o tajni enoti, ampak tudi o prepletanju posebnih služb, državne vojaške industrije in zasebnega kapitala.
Po opisu iz preiskave deluje Center 795 kot hibrid med klasično državno službo za politične umore in nečim, kar po svoji logiki spominja na institucionalizirano različico Wagnerja. Domnevno razpolaga tako z ljudmi za atentate in ugrabitve kot tudi z enotami za bojna delovanja v Ukrajini. Omenjajo se tudi ljudje, povezani s starejšimi mrežami, ki so bile že prej povezovane z likvidacijami v tujini, kar nakazuje, da morda ne gre za povsem nov začetek, temveč za reorganizacijo obstoječega kadra pod novo streho.
Sam primer Alimova ponuja bolj konkreten vpogled v način delovanja centra. Po navedbah ameriških tožilcev in dokumentov, na katere se preiskava sklicuje, je bila ena od tarč povezana z družino Ahmeda Zakajeva, čečenskega emigranta, ki živi v Združenem kraljestvu. Alimov naj bi Darku Đuroviću ponujal približno 1,5 milijona dolarjev za vsako uspešno »deportirano« tarčo, za tretjo osebo pa se je omenjal celo znesek do 10 milijonov dolarjev. Če te navedbe držijo, to dovolj pove o pomenu, ki so ga te tarče imele.
Če bo Alimov nekega dne pristal v ameriškem zaporu, ni nepredstavljivo, da bi lahko postal predmet kakšne prihodnje izmenjave za politične zapornike, po modelu, s katerim je Moskva prej dosegla vrnitev morilca iz vrst FSB Vadima Krasikova. Za Đurovića pa to najverjetneje ne velja: Kremelj praviloma ščiti svoje poklicne operativce, ne pa tujih posrednikov in pomočnikov.
Primer Alimova pa je verjetno le del širše slike. Preiskava nakazuje, da je Center 795 že od začetka povzročal napetosti znotraj ruskega varnostnega aparata, zlasti zato, ker je prevzemal ljudi in naloge starejših struktur. Prav takšna rivalstva so po vsej verjetnosti olajšala, da so informacije o njem pricurljale v javnost in prišle do preiskovalcev.
Najpomembnejše pa je naslednje: Center 795 je razkrit, vendar ni nenevaren. Če objavljene navedbe držijo, je Rusija vzporedno z vojno v Ukrajini gradila novo tajno službo za ugrabitve in umore v tujini — in takšna mreža ostaja nevarna tudi takrat, ko ni več povsem nevidna.
