Minilo je več kot štiri leta, odkar je Kremelj potisnil Rusijo in Ukrajino v vojno, za katero je obljubljal, da bo »kratka«, »omejena« in »po načrtu«. In kaj smo dobili? Ne »načrta«, temveč večletno klavnico brez jasnega izhoda, brez vidnega cilja in brez enega samega racionalnega pojasnila, ki bi zdržalo stik z resničnostjo.
Diktatorji pogosto naredijo isto klasično napako: začnejo verjeti lastni propagandi. Prepričujejo jih, da bo narod v sosednji državi tanke pričakal s cvetjem, da bo oblast padla v treh dneh, da se bo »posebna operacija« končala, še preden bodo državljani sploh dojeli, kaj se dogaja. Takšne pravljice lepo zvenijo v zaprtih kabinetih, a se sesujejo na prvi kontrolni točki, pred prvo barikado, pred prvo voljo ljudi, da branijo svojo državo.
Pod velikimi besedami o »demilitarizaciji« se skriva preprost namen: narediti Ukrajino nemočno. Namesto tega smo dobili Ukrajino, ki je kljub strašnim izgubam in izčrpanosti postala vojaško izkušenejša in bolje organizirana kot na začetku. Zahodna pomoč ni čarovnija, je pa realnost: sistemi, strelivo, usposabljanje, logistika. Dobavne poti niso bile prekinjene, »hitri zlom« se nikoli ni zgodil. Štiri leta pozneje fronta stoji, cena vsakega premika pa se meri v človeških življenjih.
Druga velika beseda je bila »denacifikacija«. V prevodu: izbris identitete, suverenosti in pravice naroda, da sam izbira svojo prihodnost. In spet – učinek je nasproten. Napad je utrdil ukrajinski državljanski konsenz, da je neodvisnost vrednota, ki jo je treba braniti do konca. Proruske politične strukture so razpadle, rusko govoreče regije – domnevno »zaščitene« – pa so bile med prvimi, ki so utrpele uničenje. Če je bil cilj »osvojiti srca«, je rezultat generacijski zid sovraštva in strahu.
Kaj pa Rusija? Zgodba o »minimalnih izgubah« že dolgo zveni kot cinična žalitev. Država, ki je že imela demografske težave, jih zdaj sama poglablja: izgublja delovno sposobne ljudi, jih pošilja v jarke ali sili v emigracijo. Namesto vlaganj v šole, bolnišnice, infrastrukturo in tehnologijo denar odteka v vojni stroj, ki požira vse – ljudi in proračun.
Gospodarstvo? Rezerve krpajo luknje, davki rastejo, cene rastejo, mala podjetja pešajo. Načrt, da bo Evropa »zmrznila« brez ruskega plina, se je končal tako, da Evropa pospešeno zmanjšuje odvisnost, ruska energetska podjetja pa izgubljajo trge in tonejo v težave. Država vse bolj zapada v odvisnost od močnejših partnerjev, saj vojna ne ustvarja suverenosti – temveč jo porablja.
In najbolj absurdno: vojna, ki naj bi oslabila NATO, je NATO-u dala nov zagon in novo upravičenje. Namesto »odmika« smo dobili širitev in militarizacijo severa Evrope. Namesto »strahu« smo dobili konsolidacijo.
Zaključek je boleč, a preprost: ta vojna ni prinesla ne varnosti, ne blaginje, ne »zgodovinske slave«. Prinesla je le pokopališča, ruševine in prihodnost, ki je videti revnejša, temnejša in nevarnejša. Če kdo še vedno verjame, da gre za »nacionalne interese«, naj pogleda bilanco: država oslabljena, narod osiromašen, svet nevarnejši. To ni strategija. To je katastrofa. In prej ko bo to jasno – manj življenj bo plačalo ceno tujih iluzij.
