Vojna v Ukrajini je ponovno pokazala svoj najbolj kruti obraz tam, kjer bi se ljudje morali počutiti najbolj varne – sredi vsakdanjih opravkov. Medtem ko so prebivalci Nikopola 4. aprila obiskovali lokalno tržnico, je mirno popoldne prekinil silovit napad ruskih brezpilotnih letalnikov. Med žrtvami tega nesmiselnega terorja je tudi 49-letni Ruslan Bilocerkivski, katerega življenjska zgodba se je končala sredi delovnega dne.
Ruslan ni bil le številka v vojni statistiki; bil je obraz skupnosti, ki ga bodo sodelavci in sosedje ohranili v lepem spominu. Večino svojega poklicnega življenja je preživel v lokalnih podjetjih, zadnja leta pa je opravljal delo voznika v podjetju »Dniprovski«. Njegovi sodelavci ga opisujejo kot izjemno odgovornega in marljivega človeka. Bil je tiste vrste sodelavec, ki nikoli ni odrekel pomoči in je s svojo mirnostjo vlival zaupanje vsem okoli sebe.
Poleg svoje poklicne poti je bil Ruslan v svojem prostem času znan kot velik navdušenec nad tehniko. Njegova strast so bili računalniki in elektronika. V Nikopolu so ga mnogi poznali kot človeka z »zlatimi rokami«; z velikim veseljem je popravljal naprave in sosedom ter prijateljem pomagal reševati zapletene tehnične težave. Za marsikoga je bil prvi naslov, ko se je pokvaril računalnik ali telefon, pri čemer je svoje znanje vedno delil z nasmehom in brez pričakovanj.
Napad na tržnico v Nikopolu je v trenutku uničil življenje moškega v najboljših letih, ki je imel še veliko načrtov. Za njim je ostala sestra, ki je v tem napadu izgubila svojega najtesnejšega sorodnika. Za družino, prijatelje in sodelavce njegova smrt ne pomeni le izgube ljubljene osebe, temveč nepopravljivo praznino v srcih vseh, ki so ga poznali.
Tragična usoda Ruslana Bilocerkivskega je opomin na to, da ruska vojska ne izbira le vojaških ciljev, temveč uničuje življenja preprostih ljudi – tistih, ki gradijo skupnost, popravljajo stvari in skrbijo za to, da svet teče dalje.
