Anton Lisov je star 26 let. Zadnjih pet let njegovega življenja je bilo kot grozljivka. Rojen v mestu Čeboksari v ruski Volški regiji je prestal pridržanje v preiskovalnem zaporu KGB v Minsku, mučenje beloruskih varnostnih služb, premestitve med zapori po vsej Rusiji in 21 dni preživetja v betonski kleti pri Vovčansku, mestu na severovzhodu Ukrajine blizu ruske meje.
Anton je zdaj v Armeniji in pravi, da se prvič po dolgih letih počuti varno.
Levo: Anton Lisov leta 2021, fotografija iz Antonovega profila na Instagramu;
Desno: 3. marec 2026, fotografija: Jegor Kirillov/Mediazona
»Politična zgodba« v Minsku
Leta 2021 je Lisov na darknetu našel naročilo: zažgati Toyota Land Cruiser v Minsku za 2.000 dolarjev. Pravi, da takrat ni razmišljal o politiki — preprosto je potreboval denar.
Avtomobil je 1. oktobra zagorel in popolnoma zgorel. Šele pozneje se je izkazalo, da je vozilo pripadalo generalmajorju Alekseju Volkovu, vodji Državnega komiteja za sodna izvedenstva Belorusije, ki je sodeloval v primerih proti opozicijskemu politiku Sergeju Tihanovskemu.
Lisov je bil aretiran le enajst ur kasneje.
Šele takrat je razumel, kaj ga pravzaprav čaka.
»Mučili so me znova in znova — spraševali so me, kdo sem in kaj vem. Govoril sem, da ne vem ničesar… toda v Belorusiji to nič ne pomeni. Tam sploh ni pravice. Zapletel sem se v neko politično zgodbo. Če bi bil Belorus, bi me verjetno preprosto obesili v gozdu. To so mi tudi rekli ob aretaciji — da me lahko takoj odpeljejo v gozd in končajo z menoj.«
Po Lisovovih besedah je na policijsko postajo osebno prišel minister za notranje zadeve Ivan Kubrakov. Pritiskal je na poškodovana mesta na njegovem obrazu in mu z glavo udarjal ob zid.
»Rekel je: ‘Renčiš, kajne, mala prasica? Tako je prav.’ Nato mi je z glavo udaril ob zid in rekel, da če v dvajsetih minutah ne priznam, ‘jih bodo po vrsti spustili nadme, da me posilijo’.«
Lisov je leto in pol preživel v minskem priporu SIZO‑1, s posebno evidenco kot »ekstremist«. Beloruska organizacija za človekove pravice Vjasna ga je priznala kot političnega zapornika.
Na koncu je bil obsojen na deset let zapora.
Pred izročitvijo Rusiji so ga premestili v psihiatrično bolnišnico, kjer je srečal še enega političnega zapornika — znanega beloruskega umetnika Alesa Puškina, ki je pozneje umrl v zaporu.
»Do konca je ostal idealist… tepli so ga zaradi tega, a se ni zlomil. Zelo spoštujem tega človeka. Imel je neverjetno močan značaj.«
Ruska »solidarnost« in fronta
V Rusiji, pravi Lisov, pritisk ni prenehal. Prepričan je, da so ga zaporniški operativci nenehno premeščali in sprožali nove postopke iz »solidarnosti« z beloruskim generalom, katerega avtomobil je bil zažgan.
Psihično zlomljen je februarja 2025 podpisal pogodbo z ruskim ministrstvom za obrambo.
»Nisem imel veliko izbire: ali tam umreti in končno najti mir ali pa poskusiti pobegniti.«
Enaindvajset dni pekla
Junija 2025 je bil Lisov poslan na fronto pri Vovčansku v Ukrajini.
Po prvi rani mu je poveljnik ukazal, naj sam drži klet porušene hiše. Ukrajinski droni so kmalu blokirali izhod.
Eksplozija granate mu je izbila več zob in prebila lice.
»Rekel sem jim: tukaj živ gnijem, pustite me ven. Oni pa: ne moreš, to je zločin. Smrdel sem kot truplo… dobesedno sem čutil, da gnijem. Ko sem se zbudil, je bila moja prva misel, da si prerežem grlo, samo da bolečina preneha.«
Lisov je v kleti preživel 21 dni. Pil je vodo, ki je pronicala iz zemlje, jedel zobno pasto in izgubil 40 kilogramov.
Že so ga imeli za mrtvega, vendar mu je uspelo vzpostaviti stik po radiu in se nekako priplaziti do svojih položajev.
Pobeg
Po bolnišnici so ga poskušali znova poslati v napad.
On je zavrnil, da bi vzel orožje.
Za kazen so ga, pravi, vojaki privezali na drevo v gozdu in ga pretepali ves dan.
»Kot sadisti.«
- avgusta je Lisov pobegnil.
S štopanjem in s pomočjo taksijev je prišel do svojega rojstnega mesta Čeboksari, vzel potni list in uspel zapustiti državo.
Danes je njegov obraz prekrit z brazgotinami, zaradi pretresov možganov pa ima včasih težave s spominom.
Toda živ je — kljub dvema represivnima sistemoma, ki sta ga poskušala uničiti.
